Za vse

"Poznamo kar nekaj meditacijskih metod za vzbujanje sočutja, vendar je to v mnogih primerih delovanje v obrnjenem vrstnem redu, zato bodo te metode vedno vsebovale rekvizite ali neskladja (ali vsaj potencial)."

Sentiment, da živimo življenje za prebuditev vseh čutečih bitij, je ogromna obveza, ki ima pri našem delu najvišje mesto. Razumeti moramo, da je ta obveza zelo resnična in ne le še en način za dobro počutje s pomočjo prisvajanja »duhovnih« besed ali konceptov. Da bi imela obveza pravo težo, jo moramo razumeti in ceniti to, kar res predstavlja. Če ne občutimo posledic njenega pomena, potem tudi ne občutimo namere, ki bi presegla življenja. To je zelo pomembna poanta, saj pri najvišjih stopnjah te obveze ne posvetimo cilju le naše trenutne inkarnacije, temveč tudi vse prihodnje, dokler vseh bitij ne odrešimo trpljenja.

»Bitja so nešteta; obljubim, da jih bom vse prebudil. Zablode so neusahljive; obljubim, da jih bom premagal. Vrat dharme je neomejeno; obljubim, da bom skozi vse vstopil. Razsvetljenje brez primere je neprekosljivo; obljubim, da ga bom dosegel.« — Zaobljuba bodhisattve

Ta obveza je zelo lepo izražena v obliki zaobljube bodhisattve. Kljub temu ta sentiment najdemo tudi v drugih tradicijah (vključno s kaula dharmo), kjer ga izražajo pristni svetniki in bodhisattve (ne glede na tradicijo) vsepovsod po svetu — seveda to obvezo tudi utelešajo. Ko obvezo popolnoma, brez dvomov zaobjamemo in se ji posvetimo, je to veličasten dogodek, ki bo nedvomno privedel do velike spremembe. Takrat naša duhovnost in sadhana nista več le »naši« in kljub temu, da smo še vedno podvrženi raznim oblikam trpljenja, ta postanejo le nepomembne malenkosti v luči tako neomajne obveze. Naš odnos z duhovnostjo pogosto postane kratkoviden in zatopljen v samega sebe, kar privede do nevroze. Čeprav morda imamo plemenite namere, je paradigma pogosto egoistična; to včasih vključuje celo željo po izničenju egocentrizma, ker še vedno obstaja nek aspekt samoljubja (»Srečen bom, če…« »Ne bom več trpel…« »Odrešil se bom…« itd.) Dokler se ne srečamo in vstopimo v pristno prostranost, bomo le kot pes, ki lovi svoj rep, kljub morebitnemu izkustvu vpogleda.

»Dokler obstaja vesolje, dokler živijo čuteča bitja, naj obstajam tudi jaz in razganjam bedo tega sveta.« — Zaobljuba bodhisattve

Pristna realizacija duhovne prakse je po naravi takšna, da si ne moremo pomagati, da ne bi izvajali sadhane in živeli za celoto. Ker smo videli onstran ukan jaza, nam ne preostane nič drugega kot da se v sadhano usedemo kot vse in za vse. Da bi ta nazor vključili v sadhano, moramo prenehati z miselnostjo kopičenja (ali izpopolnitve) in se končno upreti. Pogosto ljudje ne storijo globokih preskokov potrebnih za samopreobrazbo, ker se jim ne uspe upreti ali pa niso zvesti svoji modrosti. Pri tantrični sadhani je pogosto še vedno prisoten nazor: »Tukaj sem ‘jaz’ in trudim se postati devata (ki ‘me’ bo z nekaj sreče blagoslovila ali pa ‘me’ bo izkoreninila); mogoče se mi potem posreči izvajati sadhano kot celota.« Pravilen tantrični nazor (ki je hkrati tudi v soglasju idealom bodhisattve) je, da smo celota ali eno, zato nismo prvobitna popolna esenca, ki je vrojena v vsem čutečem stvarstvu. Na ta način se manifestiramo kot devata, da služimo in delujemo za vsa čuteča bitja. Če smo v tem nazoru — ki smo ga prejeli zaradi prepričanja izkustva ali prenosa — neomajni, se bo sadhana brezmejno ojačala, saj naše delo ni egocentrično. Tako kot je bistvo brezmejno, bo brezmejen tudi ta, ki uteleša bistvo manifestacije za vse.

»Naj se vrnem v katerikoli potrebni obliki, celo v izrednih razmerah, da pogasim trpljenje. Rodil se bom v nepredvidljivih časih in na neznanih krajih, dokler se vsa čuteča bitja ne rešijo samsare.«

Kot sem omenil že prej — da bi bila obveza smiselna, moramo razumeti čemu se sploh obvezujemo ter imeti vpogled v pravo veličino obveze. V našem primeru je obseg zelo ogromen, zato mora biti tak tudi intuitivni pogled. Ko zavestno sprejmemo srčno obvezo, se v ozadju skriva resnična moč. V primeru obveze sočutnega delovanja in življenja za odrešitev vseh čutečih bitij vseh časov, si ta namera zasluži globok razmislek o njenih mnogoterih posledicah. To ne pomeni, da moramo dvomiti vase, temveč da moramo imeti jasnost zaradi katere bo delovanje in napredek v skladu z namero brez vseh dvomov. Da bi razumeli obvezo, moramo najprej razumeti osupljiv obseg prostora in časa ter kroga rojstva in smrti. Znotraj tega obsega moramo v vseh stvareh izkusiti pretresljivost lepote in muk združenih v eno. To je razumevanje trpljenja in pripravljenost, da stopimo v njegov tok. To je pripravljenost, da za dolge eone zapustimo objem naše ljubljene [op.: božanske matere], da bi se ganjeni zopet soočili z njo v milijardah življenj in obrazov, ki nas ne prepoznajo več. (Kljub temu v teh srečanjih še vedno lahko najdemo lepoto in trenutke prepoznanja).

»Naj vsa bitja dosežejo polno in popolno odrešitev, četudi le s pomočjo mojih rok in srca.«

Celotna modrost tega sočutja je, da v resnici ni niti čutečih bitij, ki bi bila ujeta, niti nekoga, ki bi jim pomagal. Vendar to ni nazor, ki bi si ga prisvojili v bran ali zaradi izogibanja, temveč predstavlja vrhunec sočutja, ki dopusti, da skupna teža trpljenja popolnoma prežame srce. Pravzaprav je ta navidezni paradoks zgolj razumske narave, saj ga srce sprejme brez mnogo krika za prazen nič. Vse je samo po sebi popolno in vendar čuteča bitja trpijo ter so ujeta v ciklični obstoj. Nikogar ni, ki bi ga lahko rešil trpljenja in vendar bom svoja življenja in obstoj posvetil reševanju bitij. Prav zaupanje, ki izvira iz poznavanja vrojene popolnosti in brezčasnosti, nam omogoča vstop v navidezno neskončen tok časa, življenj in sistemov svetov. Že če si predstavljamo le eno, relativno ugodno življenje, lahko vidimo, da je življenje lahko boleče. Odraščanje, šolanje, iskanje dela, bolečine in izgube najdražjih oseb je le nekaj normalnih procesov, da ne omenjamo bolj travmatičnih okoliščin, na katere lahko naletimo. In globlje kot dojemamo notranji mir prvobitne narave, jasneje lahko izkusimo, kako zelo grenko je lahko življenje. Pravzaprav je celo dihanje oblika trpljenja ali vsaj naprezanja. Če resnično razumemo to stališče in se kljub temu podamo vanj, je to znak trdne predanosti. Rek: »Naj vsa bitja dosežejo polno in popolno odrešitev, četudi le s pomočjo mojih rok in srca« je resnično velika obveza. V kolikor te besede vzamemo resno, to pomeni, bom to storil, četudi vsa čuteča bitja izvirajo le iz mojih življenj (milijarde in milijarde življenj za milijarde in milijarde čutečih bitij, kar traja že milijarde in milijarde eonov itd.). Kdor to zaobljubo vzame resno, občutil le radost, ko vidi še kako drugo bitje, ki je sprejelo enako obvezo.

Razmisliti moramo o vseh posledicah, zato da stvar postane resna in popolnoma iskrena, ker se mora res globoko ukoreniniti v nas. Če ni resna, se lahko izgubi ali pa jo ukrade izkustvo smrti, ki uniči vse spomine. Po smrti nimamo več možnosti, da bi spremenili svoje dojemanje, niti ne moremo prelisičiti procesa smrti. Kar resnično obstaja, se bo razkrilo, to pa so naše odločitve, popolnoma iskrene odločitve. Da bi neka stvar preživela smrt, jo moramo napraviti za del naše biti. Celo napredna bitja izkusijo določeno mero »pozabe«, vendar je to tveganje, ki ga samovoljno in iz ljubezni rojena bitja sprejmejo. Včasih traja nekaj časa, da se iskra te esence zaneti v življenju. Vsakršna periferna izguba (ali pridobitev) spomina je brezpredmetna, če je bitje v soglasju s svojo esenco (katere del je tudi obveza). Če smo nekaj, potem skoraj ni pomembno ali se spomnimo tega. Na primer, če utelešamo ljubezen in sočutje, za to ne potrebujemo rekvizitov. Pronicljivi ljudje razumejo te lastnosti na neodvisne načine, ki so kot tok, medtem ko jih drugi dojemajo kot šibke abstrakcije in zato potrebujejo rekvizite (besede, obnašanje itd.). Pronicljivi ljudje tudi uporabljajo rekvizite, vendar ti postanejo mudre ali simboli. Razlika med tema tipoma ljudi je izključno vsebinske narave.

»Naj bom kot čuvaj za bitja brez zaščite, vodnik za popotnike na cesti, za tiste, ki želijo prečkati reko, pa naj bom čoln, splav in most.« — Šantideva

Poznamo kar nekaj meditacijskih metod za vzbujanje sočutja, vendar je to v mnogih primerih delovanje v obrnjenem vrstnem redu, zato bodo te metode vedno vsebovale rekvizite ali neskladja (ali vsaj potencial). Zakaj ne bi namesto tega najprej pogledali ali to sočutno srce morda že imamo in če nas herojske obveze navdihujejo in če se čutimo v soglasju z njimi. Morda se bo kdo vprašal: »Kako naj si sploh dovolim predpostaviti kaj takega? In tudi če bi si lahko, kako lahko sploh pomagam drugim, ko pa še sebi ne morem?« Res je, preden lahko priskočimo na pomoč drugim, potrebujemo modrost in jasnost, vendar si že s samopremagovanjem razodenemo to modrost. Pogosto se prvi koraki zgodijo prej kot opolnomočenje ali pa so že samo po sebi opolnomočenje. Ljudje radi čakajo na modrost preden se lotijo dejanj, vendar je pogosto prav dejanje odraz modrosti. Gotovo najprej potrebujemo sočutje do nas samih preden ga lahko občutimo do drugih. Ljudje so povečini dobri po srcu, vendar so preveč zapleteni sami vase. Ko občutijo, da jim ni nič hudega, se njihova srca samodejno odprejo, vendar nas življenje vedno obsipa z razlogi za slabo voljo. In če naredimo korak onstran samega sebe, je to pravzaprav sočutje do sebe. Konec koncev se pomaknemo onstran koncepta sebe in drugih. Včasih ljudem nekatera dejanja onstran sebe in drugih niso povsem jasna. Podobna vprašanja se pojavljajo tudi pri sadhani; na primer: »Če smo v osnovi popolni in če je vse v osnovi popolno, zakaj bi potem storili to?« To je zvito, a ne preveč modro vprašanje, hkrati pa razkriva domnevo, da so le »koristoljubna« dejanja vredna premisleka. Ne pomislimo, da je morda osebo storila dejanje iz golega užitka ali zato, ker je to v njegovi naravi. Zakaj glasbenik ustvarja glasbo ali zakaj slikar slika? Na enak način lahko naš obstoj spremenimo v umetnost tako da živimo življenje posvečeno vsem ali izvajamo sadhano za vse.

»Dokler je trpljenje in dokler so v šestih svetovih čuteča bitja, naj nikoli ne vstopim v nirvano.«

Mnogo bitij je, ki se inkarnirajo in izboljšajo svet na različne načine. Sočutno dejavnost ne moremo odpraviti kot nekaj konvencionalnega, zato obstaja mnogo svetnikov, ki redkokdaj stopijo v stik z ljudmi (ali s tem kar ljudje imenujejo »svet«). Kljub temu že samo njihov obstoj na tej zemlji povzdigne zavest, njihove tankočutne namere pa ljudi vodijo na globokoumne načine. (Konvencionalne predstave o sočutju se večinoma nanašajo na družabne pojme kot je »prijaznost« in se izražajo kot pohlevnost in kot družbeno koristno delo. Pravo sočutno delovanje pa je veliko več kot le to — je stvarnost in ne le konvencionalna funkcija ali izražanje. Pravo sočutje se ne ozira na to ali je komu všeč ali kako ga bodo drugi dojemali.) Obstajajo celo velika bitja, ki se po lastni volji rodijo v peklenske svetove, da bi pomagala tamkajšnjim prebivalcem. Do njih zlahka gojimo občudovanje v obliki navdihujočih zgodb ali mitov, a da bi ta dejanja uresničili v našem srcu, ga moramo napolniti s pristno vdanostjo. Takrat nas bodo ta bitja gotovo obsula z milino in nam priskočila na pomoč. Tistemu s plemenito vdanostjo ne bodo nastavljali zank (čeprav bo včasih njihova vdanost preizkušena). Da bi našli sozvočje s srcem sočutja in s pravo vdanostjo vsem, ni dovolj da sočutje najdemo v sebi, ampak moramo poiskati tudi pomoč gurujev in drugih, ki jo utelešajo. Tisti, v katerih tankočutna potrditev sočutja izgradi zaupanje in samozavest, ki je potrebna za polno posvetitev — in tisti, katerih prisotnost služi kot opomnik za srčno vdanost — so na pravi poti. V tantrični terminologiji bi to zvenelo takole: ko se lahko hkrati predamo in zavzamemo prisotnost (kot guru ali devata), se nekaj znotraj lastnosti esence prenese in to vključuje srce sočutja in živeti življenje za vsa bitja. Ko se to zgodi, naše življenje lahko postane pesem Krišnove piščali, ritem Šivovega bobna, rez meča boginje Kali in solza iz Avalokitešvarinega očesa.