Kaula Tantra

Tradicionalna tantriČna vidja

Sadhana

"Poiskati morate integriteto živega vira, ki razkrije prvobitni vir. To je nekoliko neudobno, ker ljudje običajno domnevajo, da drugi ljudje (nevrotično) odsevajo same sebe. Če pa se srečamo z "ogledalom" goli, lahko prepoznamo njihovo pravo naravo."

Sadhana, duhovna disciplina, ki jo sadhak prejme, je sredstvo za doseganje integritete z gurujem, išto in z njegovo pravo naravo. Sadhano pogosto prevajajo kot “duhovna praksa”, vendar beseda “praksa” ni v pravem sozvočju z neizbežnostjo in nemudnostjo slehernega “dogodka” — praksa namiguje na delovanje v pričakovanju nekega prihodnjega “dogodka”. Obstaja več faktorjev, ki sestavljajo močno sadhano, vendar je faktor “kdo” vedno pomembnejši do faktorja “kaj”. Ljudje ne marajo imeti opravka s faktorji “kdo”, saj tedaj vse postane Resnično, oni pa nosijo odgovornost. To je v mnogih primerih soočenje, ki je za ljudi mukotrpno. Pogost nagib je, da se ljudje raje ukvarjajo z manj kontroverznimi “kaj” faktorji, na primer: “ta mantra je resnično čudovita”, to tantrično besedilo je odlično”, ali pa “to božanstvo (ali slika) je veličastno”. Tudi mrtve osebe lahko postanejo varni “kaj” faktorji: “joj, ta mrtvi svetnik je gotovo dober”. A dogajanje se odvija pri “kdojih”, zato se ne moremo skrivati za faktorjem “kaj”. V živi tradiciji naj ne bi bilo razlike med faktorjema “kdo” in “kaj”.

Tipično je, da se ljudje lotijo duhovne discipline kot triletni otroci. Nekdo mi je nekoč povedal, da je poskušal častiti Krišno, da se je lotil budizma in kupa drugih stvari, vendar “nič od tega ni delovalo”. Povedal sem mu, da je v tej enačbi skupni imenovalec in da morda problem ni v teh “poteh”. Dober sadhak bo dosegel rezultate na katerikoli duhovni poti, zato ker se ji bo z dušo in telesom popolnoma posvetil, medtem ko tipičen bedak ne bo dosegel rezultata tudi če prejme najmočnejšo mantro iz ust največjega guruja. Pranam mantra v srcu pravega sadhaka je mogočna in se zaradi tega trese celo vesolje, bidža mantra na ustih idiota pa je brez moči. Pomembno je kdo nadvlada kaj, ker si niso vsi “kdoji” enaki. Ljudje radi opletajo z besedami in nališpanimi modrostmi, a ko se znajdejo v resnični situaciji, se pogosto pokaže, kdo so v resnici. Čas je odrešenik ali pa razkrivalec.

Konec koncev bo sadhana to, kar vanjo vložimo. Če ste utrujeni in neiskreni, sadhana ne bo dovolj intenzivna. Razlog za to ni pomanjkljivosti sadhane; morate se zazreti globoko vase. Pri tem je zelo pomembna iskrenost. Sadhano ne smemo nikoli končati enaki kot smo jo začeli. Vedno lahko še več iztisnemo iz sebe in vedno lahko dosežemo večjo globino. Pravi sadhaki občutijo tremo pred sadhano — vsakič! To je vrsta treme, ki se pojavi pred velikim dogodkom/srečanjem in sadhana naj bi bila velik dogodek. Ljudje tega ne občutijo, ker mislijo, da imajo še dovolj časa, vendar bodo v resnici slej ko prej umrli. Ko bo smrt zdrobila njihovo identiteto, pa se bodo zvijali kot ribe na suhem. Domiseln slogan ali prebrisane manipulacije so v tem trenutku brezpredmetne. Ostane le še (neukročena) materija, ki je pod nadzorom misli. Če sadhana ne zadene stvarne narave (stvarne v smislu resničnosti, ki je po svoje nestvarna), je vse drugo, kar dosežemo, le še več olja na ogenj smrti. Prosim, razumite, da ne boste imeli izbire. Zdaj je čas za izbiro, zato se lahko čim bolj potrudite ali pa ste tipični mlačni fetišisti, ki se nikoli popolnoma ne obvežejo. Obstajajo dejstva in sadhak bi se moral zanimati predvsem za dejstva. V sleherni sadhani posameznik jasno pokaže iz kakšnega testa je. To je ZNANO. Nekateri si domišljajo, da je to njihova osebna skrivnost v njihovi drobni škatlici, katere je sadhana del. A ko stopite na pristno pot, Bit/Resničnost to opazi. Ko je človek resen, vpliva na subtilne svetove in nekaj se temu nedvomno odzove. Neizprosna iskrenost je kot trn v peti stvarstva, zato je ni mogoče ignorirati. Če je človek res drzen in vztrajen, lahko naleti na dražila. Če naletite na izziv, to vzemite kot kompliment in potencialni vir moči.

Poiskati morate integriteto živega vira, ki razkrije prvobitni vir. To je nekoliko neudobno, ker ljudje običajno domnevajo, da drugi ljudje (nevrotično) odsevajo same sebe. Če pa se srečamo z “ogledalom” goli, lahko prepoznamo njihovo pravo naravo. Priznajmo, da je videti najvišjo mudro v drugih, rahlo sramotno, tako za to sarkastično kulturo, kot tudi za samopodobo posameznika. Po drugi strani pa nezmožnost videnja mudre v drugih pomeni, da je tak posameznik ni sposoben videti v samem sebi in goji resne dvome o svoji naravi, ki se oddalji zaradi ogroženega počutja ega. “Raje se ukvarjajmo z Boginjo (všeč mi je) in s temi fotografijami in murthiji… izgovorimo ‘namaste’ in ‘džai ma’ in si zaželimo, da ljudje prejmejo blagoslove.” To je veliko bolj prijetno kot dejansko srečanje, ki daje tem besedam pomen. A včasih se moramo ubadati tudi z drugimi besedami, z manj prijetnimi besedami! Dober sadhak je izziv za guruja, ker vedno več daje od sebe in se razgalja, to pa pomeni, da se mora guru na to odzvati. Tu ni možnosti izbire. Guru ne reče: “Danes bom Franku dal ljubezen in blagoslove, jutri pa še Betty.” Zaradi stvarnosti tega, kar Frank ali Betty izkazuje, to postane odločnost brez izbire. Ljubezni se ne da upirati in je najlažja pot. Večina ljudi ni dovolj odprtih, da bi se jih ljubezen resnično dotaknila, hkrati pa je to ironija, saj je ljubezen naša rojstna pravica. Zakaj se ne bi prepričali? Kot poizkus se lahko preprosto odprete ter postanete pripravljeni izkušati in nato v tej odprtosti izzovete Resničnost. Pravi sadhak je vedno izziv za srčnega guruja (za išto ali za resničnost). Vedno se moramo truditi. Bodite pripravljeni uzreti, kako pretresljiva je lahko ljubezen, kako močan lahko postane ogenj. Bodite pripravljeni umreti. Moramo biti pripravljeni umreti! Umreti in se se stopiti… Toliko stvari se lahko zgodi, vendar ljudje omejujejo sami sebe. Zakaj? Kaj lahko sploh izgubimo? Le malo časa imamo na razpolago v tem dragocenem življenju. Ne zapravljajte priložnosti.