Le čakaj

Učenci, ki so primerni za tantro, morajo imeti mnogo potrebnih lastnosti, vendar je iskrenost najpomembnejša. Iskrenost je zanimiva beseda, saj vsi trdijo, da so iskreni, vendar to za večino redkokdaj drži. Pripravljenost za učenje ali za hojo po poti še ni znak iskrenosti, medtem ko pripravljenost za čakanje ali trpljenje (da izkusimo neprijetnosti ali storimo nekaj zahtevnega) pove več o posameznikovi iskrenosti. Če nekdo ni vztrajen ali potrpežljiv, ni iskren. Potrpežljivost pomeni, da neka stvar posamezniku pomeni dovolj, da je zanjo pripravljen počakati. Kdor ima v mislih le svoje koristi, ne bo pripravljen čakati (dolgoročno), zato bo našel druge načine, da zadovolji svoje koristi. Za pravega sadhaka pa je edina korist Resnica in Resničnost (ter brezkompromisna zvestoba tem načelom). Ljudje, ki niso sposobni čakati, ali ki se niso zmožni prepustiti »programu«, ki ga ne diktira njihov občutek neodvisnosti in muhavosti (hrepenenja), so v primerjavi z resnimi sadhaki le turisti.

Veliko ljudi se zanima za resne oblike introspekcije ter za pristne duhovne tradicije, vendar je njihov um pogosto nemiren in nestanoviten, kar oteži pomik v globine tradicije. Nemirnost in nestanovitnost sta pogosto simptoma potrebe po zabavi. Potreba po zabavi je duhovna nezrelost, tako v smislu zmožnosti dokončanja stvari, kot tudi realizirane resničnosti (ker še vedno obstaja navezanost na neodvisen »jaz«, ki išče različna duhovna izkustva). Čakanje ni le praktična fizična stvar (biti pripravljen čakati ali zgolj biti), temveč predstavlja tudi miselnost odprtosti ali opreznosti. Biti pripravljen čakati ne pomeni, da izgubimo občutek za nujnost ali za ognjevitost, temveč, da sta ta dva občutka tako velika, da smo pripravljeni čakati (nepremično sedeti v središču nuje in ognjevitosti). Če se usedemo z občutkom neskončnega čakanja (tu sedim in bom sedel, če bo treba, dokler vesolje ne razpade), je to sedež moči. Seveda se moramo zavedati, da je tantra praktična pot in četudi domnevamo, da smo zavzeli mentaliteto čakanja, lahko le s praktično (materialno) demonstracijo te modrosti dosežemo njeno realizacijo.

Sadhak mora biti potrpežljiv na tej poti. Pot vključuje guruja, sadhano ter samega sebe in potrpežljivost pri vseh treh aspektih je to, kar je odlika discipliniranega in resnega sadhaka. Guru lahko zahteva čakanje, da preizkusi ali poduči sadhaka, sadhana lahko zahteva potrpežljivost, da obrodi sadove, sadhak pa mora imeti potrpljenje s sabo, da realizira sadove te iskrenosti (pogosto nismo zmožni videti ali občutiti resničen »napredek« in preobrazbo, ki se odvija v nas). Še zlasti vira sadhane zahtevajo zelo divji in neomajen občutek za čakanje in potrpežljivost, da sadhak ohrani trdnost ter da premaga prepreke in izzive, ki se pogosto pojavijo. Opreznost čakanja je velik, prostoren in brezčasen pogled ali perspektiva, ki odraža pravo naravo bitja. Iz te »perspektive« so subtilni pojavi drobne in minljive zadeve, ki ne morejo omajati jedra. Razni impulzi, ki v tem življenju osebo odvrnejo od opreznega čakanja, so isti impulzi, ki povzročijo, da je zavest (navidezno) vezana in vržena v cikel navezanega obstoja. Zato se bomo z nemirnostjo morali spopasti v tem življenju ali pa bomo prisiljeni, da se z njo ukvarjamo kasneje. Dobra novica je, da lahko te impulze, ki povzročajo nestanovitnost, v kratkem času pokurimo, če se neposredno soočimo s to energijo in sedimo v ognju iskrenega čakanja. (Kratek odklon: iz tantričnega gledišča ali procesa, se zavest rodi iz prave neločene narave, ki je hkrati v soglasju z »njo«.)

Nemirni ljudje, ki se ne morejo ustaliti v opreznosti čakanja, pogosto zavzamejo napačen pristop k tradiciji ali modrosti. To je pristop zmikavta. Taki ljudi pristopijo h guruju ali tradiciji, da bi »dobili informacije«, nato pa gredo dalje (v primeru eklektičnega zmikavta se ta običajno pomakne dalje proti neki drugi tradiciji modrosti, da bi kradel od nje). Ta pristop navadno opravičuje ali zavaja egalitarna in relativistična miselnost, ki lahko navzven izgleda kot »odprt« in »razsvetljen« pogled, a je največkrat le obramba sebičnosti. Ta miselnost je očitno globoko zakoreninjena v mnogih zahodnih kulturah in je večinoma »filozofski« podtok, ki pojasni zakaj številni ljudje niso zmožno v celoti resonirati ali se pa se asimilirati v tradicijo (skupaj z gurujem). »Problem« je (za nekatere), da od guruja ali tradicije ni mogoče krasti. Seveda lahko nekdo zavzame odnos zmikavta, vendar je nemogoče »jemati« guruju ali tradiciji ter se hkrati ne odtujevati od guruja in tradicije. Ob srečanju se odvija subtilen proces in »srčnost«, ki je bolj važna kot le »pridobitev informacij«. Tisti, ki razumejo pravi vstop v tok (ki je podoben osmozi), so pripravljeni čakati, medtem ko tisti, ki se jim mudi (»Hitro mi povej informacije, ker se mi nekam mudi.«), ne bodo nikoli zares razumeli.

Če iskreni ljudje začnejo razumeti čakanje, bodo razumeli tudi priložnost. Tisti, ki zapravijo priložnost ali so lahkomiselni do nje, pa pokažejo, da niso iskreni ali vredni spoštovanja kot pravi (potencialni) sadhaki. Naj bo jasno, da odnos čakanja ni mehka ali ohlapna lastnost, temveč sveža integriteta zavedanja. Kot tiger, ki preži na plen, bo pameten človek s tem zavedanjem »skočil« na priložnost, ko se ta pojavi. Veliko izgovorov obstaja zakaj nekdo zamudi priložnost, vendar vsi pomenijo, da »to zame nima velike prioritete in/ali da to ni tako pomembno.« Sploh ni težav, če za nekoga te stvari niso visoka prioriteta, ali če se le površno zanima za duhovnost, vendar naj potem ne vstopa v tigrov brlog in hlini rjovenje.

Guru je priložnost in sadhak (ali bodoč sadhak) ne bi smel zapraviti te priložnosti. Guru sadhaku ponudi priložnost in tudi tega ne bi smel zapraviti. Ljudje navadno hočejo prehitevati pot; to včasih izvira iz velike vrzeli med tem, kaj si nekdo predstavlja, da je ali ve in kaj dejansko je ali ve. Zelo pomembno je, da zares sprejmemo gurujev načrt. To je prvi korak, ki je ključnega pomena, saj sadhaku omogoči vstop v tok. (Pogosto imajo ljudje svoje namere, kar je vedno enako, kot če bi z eno nogo stali pred vrati, zato se nikoli dokončno ne ustalijo v tok tradicije.) Ponižnost je potrebna za voljnost, ki nam omogoči skladnost z gurujem, za približanje z odprtostjo in ponižnostjo pa potrebujemo zaupanje. Če v človeku ni ponižnosti, potem tudi prostora ni, kjer posadi semena, niti mesta, kjer bodo lahko rasla. Vzgoja semen je hkrati tudi vaja discipline čakanja.

Vesolje se prav gotovo odzove iskrenemu srčnemu klicu. Ko ta klic izvira iz goreče iskrenosti, ki si ne želi nič drugega kot Resnico, Resničnost in Svobodo, je ta klic kot galaktični megafon, ki odmeva z veliko Močjo. Ko srce opravi ta klic, bo gotovo dobilo tudi odgovor … zato le čakajte. Odgovor se pojavi v obliki priložnost, zato jo zgrabite in nato počakajte. Če se prilika pojavi kot pot s sadhano, pričnite z delom in le čakajte. Ko se pojavi Jama, da vas odpelje in se pojavite pred Dharmaradžo, le »stojte« in čakajte. Ko je individualni obstoj iztrgan iz zavesti, se ne oklepajte in ne bojte … le čakajte. In ko ni več nič drugega, bo preostala le Temeljna narava; takrat ni treba več čakati, saj je le čakanje edino, kar obstaja.