Gurujeve dejavnosti

Za iniciate, ki razumejo in sledijo globoki poti guru joge, je na voljo mnogo praks, ki pripeljejo do hitrih rezultatov. Praksa, ki sledi, ni koristna le za vzpostavitev povezave s svojim gurujem, temveč služi tudi za prejemanje blagoslovov ter za odstranjevanje ovir vseh vrst. Prakso izvajamo s širokim pogledom, vendar je pomembno razumeti, da takšno stališče ne omejuje njenega vpliva na naše življenje, ampak ga ojača. Četudi nas za prakso navdihne težko obdobje, v katerem smo se znašli, bo duhovna vadba s širokim nazorom še bolj koristna. Pri tej praksi svojo zavest spojimo z gurujem in na ta način meditiramo. Ko se lotimo dela z energijo ali božansko lastnostjo, je pomembno, da se najprej umaknemo iz poti. To lahko naredimo na več načinov. Najbolj preprost (in hkrati najbolj napreden) način je, da prepoznamo, da pravzaprav ni nikogar, ki bi bil v napoto. Druga metoda je, da nekaj časa meditiramo in prepoznamo nestvarnost jaza in osebnosti. Obstajajo tudi bolj zapleteni procesi, kjer gremo skozi proces smrti in se »prerodimo« kot čista oblika določene lastnosti. Pri tej praksi (in pri drugih) je zelo koristno, da najprej darujemo molitev ali izrazimo svoje namere. Jasno se moramo spomniti svojega guruja ter si ob tem misliti: »Naj se spojim in postanem eno z gurujem, da lahko izvajam dejavnosti, ki osvobajajo bitja« (svoje namere lahko izrazimo glede na to, kako se iskreno pojavijo, vendar se mora nazor in priokus ujemati z osnovnimi načeli). Po uvodnih besedah moramo nato iz čiste zavesti priklicati prisotnost guruja ter svoj dih življenja popolnoma spojiti s to navzočnostjo, katere lastnosti so tihe in težko določljive, vendar jih skozi izkustvo jasno zaznavamo. Ko preživljamo čas z gurujem, se zgodi proces podoben osmozi (ki ga oplemeniti tankočutna umetnost predaje ali harmonije), kjer se povežemo z gurujevo prisotnostjo (preko lastne navzočnosti). Nato jo lahko ne le prikličemo kadarkoli, temveč jo nosimo s sabo kot dišavo. Nekoč, pred mnogimi leti, sem sedel zraven naključne gospe. Iz nje je vela neka jasna navzočnost, zato sem jo vprašal, če se je družila z določenim gurujem. Bila je zelo presenečena in mi odgovorila, da imam prav ter da mu njegovih zadnjih deset let služila kot pomočnica. Čeprav njenega guruja nisem bil srečal, je bilo njeno presenečenje neupravičeno, saj jo je gurujev vonj prežemal kot močen parfum. Lastnost navzočnosti je tista, zaradi katere so guru prakse močnejše kot božanske prakse, čeprav imajo ljudje raje slednje (razlogi za to bi zahtevali ločen članek).

Ko se končno povežemo in spojimo z gurujem, moramo nekaj časa tako meditirati. Prva vizualizacija ali občutek se mora skladati s gurujevo navzočnostjo kot jo poznamo (v pojavnosti in v občutku, ki nam je najbolj domač). To prakso lahko izvajamo v skupini ali posamezno, kot se nam zdi primerno. Zraven spadajo tudi skladne kratke bidža mantre, vendar ta del tukaj ne bo vključen. Dobro je poudariti, da pri uporabi manter le-te ne recitiramo kot pri običajni džapi, temveč imajo drugačne vzorce (npr., počasen, dolg, prodoren slog, ali kot roj, oziroma roj znotraj nečesa prodornega itd.), ki so odvisni od same dejavnosti kot tudi od tega, kje se trenutno nahajamo v meditaciji. Bidža mantre se lahko uporablja tudi kot del vizualizacijskega postopka. Kljub temu lahko izvajamo sadhano tudi brez mantre in v mnogih primerih je to lahko celo bolj ugodno (ker se na ta način lahko le osredotočimo na točke iskrenosti).

Pri prvi kriji bi si morali sebe predstavljati kot guruja popolnoma bele barve, mladostnega in okrašenega z dragulji. Oči imamo polzaprte, bhava pa je mirna in prežeta z ljubeznijo in prijaznostjo. Ko nekaj časa tako sedimo, moramo prepoznati aspekte svojega konvencionalnega jaza ali energije, ki ni uglašena. Nato v obliki guruja iz srčnega centra v ta področja vlijemo belo svetlobo ali energijo. V teh predelih bi morali občutiti, da smo prežeti z ljubeznijo ter zaznati energijo, ki nas popelje v globoko harmonijo. (Tekom prakse si lahko enostavno predstavljamo sebe kot guruja, hkrati pa se še vedno istovetimo s svojim jazom.)

Nato moramo to belo svetlobo projicirati čez celo vesolje in v vse svetove v obstoju. Ohranjati moramo zavedanje, da je temeljna narava (v kateri meditiramo) prodorna in brez ovir, zato je širjenje bele svetlobe zaobjeto v tem razumevanju in ne kliče po »naprezanju«, marveč se vanjo sprostimo. Čutiti bi morali, da se svetloba dotika vseh bitij in vsem prinaša globok mir. Zamišljamo si, da lajša vsakršno trpljenje ter da so vsa bitja prežeta s to ljubeznijo. Navsezadnje bi morali čutiti, da so vsi, ki se jih ta svetlobo dotakne, osvobojeni. To krijo lahko izvajamo vseobsegajoče, ali pa se osredotočimo na vsak svet samsare posebej. Dobro se je tudi zavedati, da smo v stanju meditacije zunaj časa, zato te krije sežejo do bitij vseh časov.

Sedimo kot guru rdeče ali rožnate polti z nasmehom na ustih; to obliko moramo dojemati kot privlačno in igrivo. Četudi je naš guru moškega spola, naj bi imela ta rupa skoraj ženske lastnosti (kot je včasih upodobljen Krišna). Predstavljamo si, da nas obkroža spremstvo plemenitih bitij (devate, jogini, zaščitniki itd.) ter da nas obožujejo v tej obliki. Nato v navzočnost te oblike guruja prikličemo konvencionalni jaz ali energijo in iskati področja, ki niso v harmoniji. Ozreti bi se morali na kakršnokoli težko energijo, obteženo s samopomilovanjem in zgodbami o nesrečnih okoliščinah, ali na zdolgočaseno, ravnodušno energijo (v slogu »isto sranje, drugo pakovanje«), in jo presvetliti z rdečo lučjo. Ko dosežemo harmonijo, si predstavljamo, da napolnimo vse svetove s to svetlobo ali pa, da tisoče rdečih jogini zapolnjuje obstoj in se dotika vseh bitij. Občutiti moramo, da bitja prejmejo spontane blagoslove in opolnomočenja (iniciacije), ko jih oblije ta svetloba (ali jogini), zato se nemudoma znajdejo na duhovni poti in so osvobojena. Tem bitjem moramo z radostjo želeti radost.

Sedaj sedimo v strogi drži, sedimo kot guru, ki vzbuja spoštovanje in moč. Je rumene polti in težko dostopen, saj ima sila te oblike navzočnosti veliko težo, ki projicira (kot sila težnosti, ki postane premočna, da bi jo nadzorovali). Naša bhava mora biti neustrašna in samozavestna. Ko privedemo na površje svoj konvencionalni jaz ali energijo, moramo poiskati nemirna področja izogibanja, kot tudi vedenjska navade oklepanja misli, ter te elemente spraviti v sozvočje gurujeve prisotnosti, medtem ko se istočasno kopamo v rumeni svetlobi. Ko se poslužujemo silovitih krij za dobrobit bitij, je koristno, če to počnemo v kolektivnem skupku lastnosti. Zato lahko nato nadaljujemo kot pri prejšnjih krijah, le da tokrat pošljemo rumeno svetlobo ali rumene jogini, ki držijo gorjače, da prodrejo v vse svetove (in čase) obstoja ter ustavijo trpljenje in razne nadloge teh bitij (ter jih tako odrešijo), ali pa invociramo in poosebimo te nadloge. V slednjem primeru si predstavljamo trpljenje in nadloge v obliki demonske horde, ki se sprva zdi močna in drzna, vendar kmalu postane preplašena, ko jo (v obliki guruja) motrimo z neomajno samozavestjo. Ko jo zadane svetloba ali roj jogini, omamljeni in nepremični obležijo na tleh. Ko se to zgodi, začutimo, da se tudi ta bitja osvobodijo zablod in so odrešena.

Iz pristne prostrane zavesti zavzamemo obliko velikega srditega guruja temnomodre polti s čekani, po katerih polzi kri. Krasijo ga lobanje in kače. Stojimo na velikem kremacijskem pokopališču, obkroženem z morjem krvi, in držimo čašo iz lobanje, naš pogled pa je srep kot grom. Bhava odraža izjemno silovito sočutje. Pri tem moramo razumeti, da bolj kot je srdita manifestacija, globlje mora biti sočutje. Pravzaprav lahko le iz globokega sočutja resnično prikličemo srdito obliko, saj je v nasprotnem primeru to le odraz jeze ali frustracije, ki ne more doseči primerne jakosti. V tej obliki si želimo delovati, kot starš, ki vidi, da je njegov otrok v nevarnosti ali da trpi. Nato prikličemo svoj konvencionalni jaz ali energijo ter prepoznamo neskladna področja, še zlasti privzete vzorce, kot so stališča drugih ljudi, kultur, pričakovanja, negativnosti, projekcije itd., zatem pa še največjo prepreko, ki je navezanost na samega sebe ali na osebnost. S pomočjo srdite geste lahko najdemo še en element, ki ni v harmoniji in ki ga lahko na splošno definiramo kot sentimentalnost. Ljudje ga pogosto zamenjujejo s sočutjem, vendar je to dejansko pretirana čustvenost do samsare (in do njenega izkustva ter ljudi v njej). Soočanje z neusmiljenim izrazom resničnosti nam pomaga pri razkrivanju in spopadanju s temi področji v nas. Splošno krijo lahko opravimo na katerikoli prej opisan način, vendar je v tem primeru svetloba (ali jogini) temnomodra (jogini tokrat vihtijo meče), poosebljene prepreke pa so v grozi odgnane. Energija se giblje kot mogočen orkan, ki mu nič ne more kljubovati. V tej obliki z veliko mero iskrenosti in jakosti osvobajamo bitja.

Nahajamo se v prostoru-času in zavzamemo ekstremno srdito navzočnost guruja črne polti, ki ga obkroža velik ogenj. Predstavljamo si, da nosimo krono iz lobanj, iz ust nam molijo čekani, v obeh rokah držimo bodali ter nosimo malo iz lobanj. Z očmi, ki so zaradi intenzivnosti krvave in izbuljene, prikličemo svoj konvencionalni jaz ali energijo ter dojamemo, da soglasje ali nesoglasje nista pomembna. Z enim pogledom se vsa istovetenja raztopijo. V tej obliki bi morali pretresti vse svetove v obstoju, kot kozmični potres, ter plesati skozi njih. Z burnim krohotom spoznamo, da je izvor zablode popolnoma prazen. Ko tako plešemo, so korenine nevednosti v celoti uničene, zato se vse preobrazi v ples. Ko na koncu sadhane vse raztopimo, vidimo to, kar se kaže kot vsi vidiki čiste narave, zato vse, kar nam pride naproti, preusmerimo nazaj k tej čisti naravi, namesto da jo te stvari zamračijo.

Te prakse vsebujejo več nivojev razumevanja, ki se nam razkrijejo, če se z njimi iskreno soočimo. Prakse nam omogočijo, da se s svojim gurujem povežemo na globlji način in pri tem ne odstranimo le svojih ovir, temveč delujemo tudi v dobrobit vseh. Ker je naša narava v osnovi čista, se vse prave duhovne prakse ukvarjajo večinoma z odstranjevanjem preprek, ki nam onemogočajo, da bi to naravo spoznali. Kdor pozna tantro, bo morda prepoznal, da se te aktivnosti ujemajo s petimi od tako imenovanih »šestih obredov«. Čeprav dandanes mnogo »tantrikov« uporablja te obrede za neumne in posvetne namene, moramo razumeti njihov pravi smisel. Edini smisel tega življenja je naš (razsvetljen) pogled in v kolikšni meri smo sposobni ljubiti. Ko stopite pred obličje smrti, bo to vse, kar bo pomembno. Ne imejte nobenih obžalovanj.