Kaula Tantra

Tradicionalna tantriČna vidja

Dvom, vera in vdanost

"Čeprav je res, da v stanju realizacije izgine vsak dvom, je znanilec te brezčasne penetracije pripravljenost, da smo zvesti izkustvu in brezkompromisnost, ne glede na okoliščine."

Poznamo dve vrsti narave dvoma. Ena vrsta dvoma so zaprta vrata, ki pravzaprav sploh niso dvom, temveč vera. Druga pa je odprtost in ponižnost, ki je pripravljena uvideti. V zen tradiciji poznajo rek: »Ko je dvom popoln, je popolno tudi prebujenje.« Težava tega dvoma pri večini ljudi je, da je omejen, služi samemu sebi in da temelji na predsodkih, zato ni popoln. Nekaj resničnega nikoli ne zahteva vere, ampak pripravljenost uvideti; in če je nekaj res resnično, mora odprtost (v duhu pravega dvoma) služiti razodetju. Kljub temu je vztrajanje pri dvomu v to, kar se je razkrilo, vdajanje skepticizmu; zato ni potrebno, da postanemo verniki, moramo pa imeti zaupanje. Zaupanje je zvestoba temu, kar se je pokazalo v stanju odprtosti, ta odprtost pa vodi do vdanosti in poglabljanja. Obstaja veliko ljudi z ostrim umom in dobrim vpogledom, vendar v temeljnem pogledu nikoli niso uspešni ali pa ne naredijo izjemnega napredka, ker se nenehno izneverjajo svoji modrosti. Niso zvesti temu razkritemu, zato nimajo zaupanja, kar pomeni, da nikoli ne dopustijo modrost, da se ustali v njihovih srcih.

Čeprav je res, da v stanju realizacije izgine vsak dvom, je znanilec te brezčasne penetracije pripravljenost, da smo zvesti izkustvu in brezkompromisnost, ne glede na okoliščine. Še več, navkljub hipnosti realizacije, asimilacija tega globokega ne-dogodka, in njegovega najvišjega izraza v toku življenja, zavzame obliko preko globokega in trdnega prepričanja. Kljub temu, da najvišje realizacije ne moremo doseči le z močjo gole volje, se lahko v celoti odločimo (preko divje in neizprosne vdanosti in zaupanja), da bomo povsem predani našemu izkustvu. Neki učitelj mi je nekoč rekel: »Upiraj se delitvi svojega srca.« Ko se popolnoma odrečemo naši delitvi ali ko se odrečemo življenju (v notranjosti, kot tudi v zunanjem odrazu) na način, ki je v nasprotju z najvišjo modrostjo, takrat živijo z zaupanjem v srcu. To zaupanje je neskončno odpiranje in vabilo, da se mu iz trenutka v trenutek vdamo. In vdanost, na najvišjem nivoju, ni le pasivna stvar, temveč pripravljenost postati odgovoren.

Vdanost je res tako globoka in čudovito tankočutna umetnost. Vsebuje odprtost do povezanosti, pripravljenost uvideti in ponižnost prilagajanja. Pri vdanosti postanemo čuječi do soglasij in do »zavozlanosti« na resnično tankočutne in globoke načine. Dejansko pademo v znanje, ki ostri sozvočje in se prelevi v luč ljubezni, ki raztaplja vozle. Vdajo v pravo, najvišjo naravo lahko pogosto pospešimo s pomočjo ogledala v obliki guruja (ali devate, pithe itd.). Ko se popolnoma prepustimo tej prostranosti, lahko v sebi vidimo, kaj se razpre, včasih pa lahko razkrijemo tudi, kje so vozli. Navsezadnje je soglasje komunikacija in prenos samega sebe k sebi (ali izguba sebe) in to soglasje postane zvestoba velikem prvobitnem bistvu. Ko se ne moremo zgolj vdati temu sozvočju (v obliki zavesti in energije), temveč ostanemo v njem hkrati celi znotraj »svoje« sfere, takrat smo se vdali zavračanju, da bi ga s tem kompromitirali. Ko je vdanost popolna, lahko delujemo sočutno. Prava narava ljudi je sočutna, vendar jo zasenči samoljubje, to pa rojeva strah. Ko nas ne skrbi več zase in nismo več prestrašeni, zasije iz nas naravno, spontano sočutje. Zato se uprite kompromitiranju, imejte zaupanje, vdanost najglobljemu sozvočju in dovolite, da iz vas zasije naravno sočutje.