Kaula Tantra

Tradicionalna tantriČna vidja

Arunačala jatra - Tretji del: Joga

"Če se resnično odpravimo na romanje – in obstaja mnogo načinov, tako notranjih kot zunanjih – sta kraj ali božanstvo vedno pripojena v romarja."

Šiva je prvobitna zavest, Šakti pa prvinska energija. Vsa čuteča bitja imajo v sebi ti dve božanski načeli navidezna zabloda ali zmeda je zgolj igra teh dveh aspektov. Vedno sta združena in njuni izrazi teh načel so vselej le to in nič drugega, ne glede na to, kaj si mislimo ali predstavljamo. In kljub temu se pomikamo po tej pokrajini manifestiranega življenja, ki vedno odseva to razumevanje, hkrati pa venomer deluje po zakonih navideznega protislovja te preprostosti. A ko jih vidimo v celoti, se ta protislovja razprostrejo v še večjo radost najvišjega razumevanja.

Parvati je prišla na Arunačalo izvajati sadhano. Tu se pojavi vprašanje, zakaj je bilo treba Parvati, ki je devi (božansko načelo), izvajati sadhano, kaj ji je manjkalo? Pravzaprav je tudi Šiva izvajal tapas in opravljal različne sadhane. Zato se v teh primerih morda vprašamo, kaj je manjkalo? In če sta Šiva in Šakti vedno spojena, zakaj sta si potem želela združitve? Ta vprašanja se neposredno nanašajo na človeška življenja (in na vsa čuteča bitja), kajti naša prava narava je resnično popolna in celovita, a smo kljub temo utelešeni v oblikah in okoliščinah, ki se včasih navidezno ne skladajo s tem. Vendar pa se globoko razumevanje ne spotika ob navidezna protislovja, niti ne potlači potrebe po veščemu delovanju, ko je to primerno. S tem razumevanjem sta popolnost in dejanje v sozvočju, tudi ko dejanje navidez namiguje (sodeč po naravi dejanja) odsotnost popolnosti. Misli in ego so tisti, ki razdvajajo in vidijo ekskluzivnost (ter dejanja, ki temeljijo na sebičnih razlogih), srce pa razume lepoto in poezijo sozvočja navideznih protislovij. Slavni fizik Niels Bohr je nekoč rekel: »Velika resnica je resnica, katere nasprotje je prav tako velika resnica.« Prav zares je pogosto pomanjkanje pravega zaupanja v popolno naravo tisto, ki nam daje precej intelektualno (ter tankočutno delitveno) perspektivo, ki pravi, da delovanje nekako »škodi« tej popolnosti (ali namiguje na pomanjkanje razumevanja le-te).

Vprašanje glede dejanja Parvati in Šive je morda bolj očitno ali v soglasju s srcem: »Popolna sta in nič jima ne manjka, zakaj sta potem tako ravnala?« Videti vrojeno popolnost, hkrati pa se gibati znotraj strukture, ki se ne sklada vedno s to vizijo, ter biti istočasno neomajen, pomeni spraviti v sklad zunanjost z vizijo. Povrh tega to razumevanje ne izključuje ničesar, temveč vključuje na enak način kot veliki impulz, ki vodi srce, da živi za odrešitev vseh čutečih bitij in ki vsebuje razumevanje, da so vsa bitja v tem trenutku že popolna in odrešena, medtem ko istočasno še vedno trpijo in so omejena. In prav ta slednje razumevanje nam omogoča delovati. Vse to nam pove, da je Parvati pač prišla na Arunačalo izvajati sadhano – kako čudovito … kako lepo!

Pavalakundru ali Koralni hrib (»Coral Hill«) je kraj, kjer je imel Gautam Riši svoj ašram in ko je Parvati obiskala Arunačalo, je bila nastanjena pri njemu. Ko smo prispeli do templja, je deževalo in veliki grič se je kazal skozi meglice. Prav tu je Gautam Riši opisal veličino Arunačale, nakar se je po opravljenemu tapasu devi spojila s Šivo. Zaradi tega je tempelj posvečen božanski obliki imenovani Ardhanarišvara; v tej obliki je leva polovica rupe Šakti, desna pa Šiva. V templju smo bili popolnoma sami in kljub starodavnemu izročilu in moči ta kraj nima veliko obiskovalcev. Po raziskovanju okolice smo se usedli pred tempelj, čeprav me je vleklo k zadnji strani templja in k tamkajšnjemu pogledu na Arunačalo. To je bil pravzaprav razgled, ki ga je imela Parvati na Arunačalo, zato je bila prav posebna izkušnja doživeti daršan skozi oči Devi. Tančice meglic so tisti dan razkrivale in zakrivale vrhove, kar nam je namigovalo na vzajemno igro Šive in Šakti ter na njun vpliv na naša življenja.

Zadnje dejanje na naši jatri k Arunačali je bil obred abhišeke, saj je hrib pravzaprav linga. Ko ljudje darujejo lingi, ga največkrat okopajo v mleku ali vodi. Naše delo na tem kraju smo želeli zaključiti na poseben način, zato smo prinesli s sabo vodo iz notranjosti glavne kapelice v Kamakhji. S tem naše darovanje ni bila le abhišeka, temveč vzajemno darovanje v velikem duhu združitve in spojitve, ki prežema ta sveti kraj. To naj bi bil dar in spojitev Adja Joni z Adi Lingo. Za ta obred smo se povzpeli na hrib po poti za Ramanašramom, kjer smo našli velik balvan, na katerega smo se usedli. Po meditaciji na ta velika načela smo poškropili hrib s sveto vodo in nato še nekaj časa sedeli. Po zaključku nas je navdal občutek, da je bil to vrhunec našega obiska in izleta, zato smo se z vsem srcem zaobljubili, da bomo živeli z večjo integriteto po zgledu razodetij, ki smo jih bili deležni.

Če se resnično odpravimo na romanje – in obstaja mnogo načinov, tako notranjih kot zunanjih – sta kraj ali božanstvo vedno pripojena v romarja. To je zato, ker romanje pomeni globoko srečanje in asimilacija in tedaj energija ali sporočilo postane nerazdružljivo od naše biti. Biti v prisotnosti Arunačale je resnično blagoslov; in če se lahko odpravite tja in si romanje vzamete k srcu, potem lahko živite v tem svetu tako da to svetlobo delite z ostalimi. Zato največja romanja niso le priložnosti za milino, temveč postanejo srčne odgovornosti.