Arunačala jatra - Prvi del: Agni

"Bila je polna luna meseca savana, jaz pa sem gorel. Koča, kjer sem bil nastanjen je bila ob poti pradakšine in na ta sveti dan sem lahko od zore do noči na cesti opazoval neskončno reko ljudi."

Ko sem bil zadnjikrat v ognjenem objemu Arunačale, sem kraj naglo zapustil ter se obrnil proti zmernim vodam Gange in Devinemu dotiku. Bile so tekoči utrip življenja, ki mi je prinesel hladno olajšanje po tem, ko me je tako ožgalo do suhega, da sem začutil neizbežnost razkroja. Vendar sem se vrnil in tedaj se nisem zgolj predal Mahadevu, temveč sem ga vsrkal v celoti, da je bila sleherna tattva v sozvočju z Njim. Živeti in umreti – v tem trenutku, v vsakem trenutku. In kot Brahma in Višnu poišči začetek in konec tega blestečega lingama ter tako najdi začetek in konec same biti, ki oživlja in je podlaga obstoja. Ne da bi našel karkoli od omenjenega se nato čudi prostranosti in globini resničnosti. V čudovitosti, ne v védenju, je moč najti blaženost brezprimerne svobode. To se nekaterim morda zdi abstraktno, zato lahko rečemo tudi, da sem se dejansko vrnil nazaj, da bi meditiral in hodil.

Bila je polna luna meseca savana, jaz pa sem gorel. Koča, kjer sem bil nastanjen je bila ob poti pradakšine in na ta sveti dan sem lahko od zore do noči na cesti opazoval neskončno reko ljudi. In čeprav sem po tej mandali že šel, tisti dan to ni bilo mogoče, a sem kljub temu hodil – v najčistejši obliki … in prepričanost v to je bila milina, ki se me je dotaknila. Gorel sem v vročici, ki se je začela kuhati že ob našem prihodu pod ta sveti hrib. Tiruvanamalai je srednje veliko mesto v indijski zvezni državi Tamil Nadu, nad njim pa se dviguje hrib/linga Arunačala. To je Šiva. To je Mahakaal. Okolica je nedvomno čista in popolna mandala. Ko nerojena popolnost pride v stik s svojo pojavno obliko, temu pravimo mudra ali mahamudra. Besede kot so mahamudra, mandala, Arunačala in Šiva so se nenehno vrtele po mojem vročičnem umu, a med vsem tem je pristen izraz našel ubranost onstran vseh oznak. Zares moramo najti tisto, kar se izogiba vsem opisom, čigar resnica se dotakne nečesa, kar ne vsebuje noben jezik ali paradigma, v katero smo rojeni.

Vročica se je ponovno pojavila, ker so njene korenine izvirale iz naše prve pradakšine ter iz ran na stopalih, ki so se kasneje okužile. Vendar se je hromeča bolečina pojavila šele čez dva tedna na izletu v Pondičerri; še hujše pa je bilo dejstvo, da mi je za zaključek prej omenjene upasane in sankalpe manjkala še ena pradakšina. Vsak dan pradakšine mi je podelil edinstven blagoslov, zato smo se s tem védenjem ter s posvetitvijo teh dejanj za odrešitev in dobrobit vseh odločili, da dokončamo to jatro. Do konca nam je manjkal le še en dan, zato je bilo spoznanje, da sem fizično nezmožen končati to krijo, grozno frustrirajoče. Ponašal sem se s pogumom, ki je veleval, da bo naloga opravljena ne glede na ovire, vendar sem se hkrati zavedal, da v tistem trenutku niti hoditi nisem mogel. Po tem spoznanju in iskrenem srčnem kesanju se je v mojem umu pojavila podoba Arunačale/Šive z izjemno jasnostjo ter me potolažila. Komunikacija je bila jasna in sporočilo natančno. Govorilo je: »Ne skrbi. Jaz bom hodil namesto tebe.« In čeprav se to lahko zdi kot nekakšna izjava o metafizični resnici, češ: »Vedno hodim, zato bom hodil še zate,« je bilo sporočilo veliko bolj osebno in izčrpno. To ni bil le neki »aspekt« ali inherenten element (čeprav je bil lahko), temveč negibni lingam in poosebljena zavest, ki me je obiskala in rekla: »Svoj sedež bom zapustil zate. Vstopi v ta tok in hodi.« Kako ganljivo. To je srce tistega, ki je popil strup – tako skromno, plemenito in polno sočutja je. Na ta način sem bil pri tej jatri sposoben hoditi vse dni v tednu, razen torka, pornime ter svete savan purnime, vendar je zato Šiva hodil namesto mene, jaz pa sem hodil za vse.