Arunačala jatra - Drugi del: Pradakšina

"Za izurjene tantrike pogosto pravijo, da hodijo po viramargi ("poti herojev"), ki zahteva vira bhavo ("herojsko čisto držo/čut"). Izgleda, da vlada zmeda o tem, kaj pravzaprav je vira bhava, kaj pomeni in kako se manifestira."

Pradakšine Arunačale ne moremo preprosto zreducirati na razlago »preprosta hoja okrog hriba«. Vključuje namreč mnogo različnih nivojev globine in subtilnost, ki so odvisni od posameznikovega pristopa. Kljub temu, celo na najglobljih ravneh te tankočutnosti, je to navsezadnje še vedno le hoja okrog hriba. Resnica in lepota sta pogosto preprosti, učinkovito dejanje pa neposredno in natančno, in ta krija vsebuje oboje.

Po naši prvi pradakšini smo si vzeli nekaj dni za okrevanje ter za raziskovanje nekaterih območij na Arunačali in okrog nje. V mestu se nahajajo templji Durge, Kamakši in Kali, kjer smo se mudili nekaj časa. Naslednji dan smo se povzpeli na hrib in meditirali v jamah Virupakša in Skandašram, kjer je preživel nekaj časa tudi svetnik Ramana Maharši. Ko si tako blizu Arunačale in ko hodiš po tako svetih krajih, ti ne preostane drugega, kot da zapadeš v prvobitno tišino. Naslednji dan je bila sobota in želeli smo nekaj časa preživeti v templju Adi Annamalai, a ko smo prispeli do njega, smo ugotovili, da imamo še nekaj časa, preden se bo odprl, zato smo se odpravili do Vaju linge, kjer smo sedeli nekaj časa. Ko so bili naši subtilni »vetrovi« prežeti z njim, smo se vrnili k templju in še v njem meditirali nekaj časa. Tamkajšnji lingam je postavil sam Brahma, zaradi česar je to območje izjemno močan kraj z obogatenim zrakom, ki je skoraj otipljiv. Na tem kraju je mogoče slišati tudi mnogo vrst tankočutnih zvokov. Po vrnitvi iz Adi Annamalaija smo posedali še ob Nirudhi lingi ter vsrkavali njegovo divjo in varovalno energijo.

Da bi razumeli globino potenciala pradakšine, moramo razumeti načelo sozvočja, tega pa se lahko naučimo v globoki odprtosti in predaji. To pomeni ne le, da smo se sposobni popolnoma predati določenemu »energijskemu polju«, temveč da znotraj sebe vidimo subtilne procese, ki so potrebni za dosego pravega sozvočja. Na najvišjem nivoju je to hipna dekonstrukcija in konstrukcija. To pomeni, da svoj dih življenja in sleherno tattvo potopimo v moč, hkrati pa sprejmemo odgovornost, ne le za to, kar se razkrije, temveč tudi za to, kar zatem postanemo.

V nedeljo smo nadaljevali našo pradakšino z boljšim načrtom, kar je pomenilo, da smo se na pot odpravili pozno popoldne in se tako izognili opoldanski vročini. Vsak dan v tednu opravljanja pradakšine je malo drugačen, kar se tiče vrst energij in opolnomočenj, ki so na voljo. Na primer, v Arunačala mahatmjam je zapisano, da nam nedeljska pradakšina pomaga »prodreti do območja sonca«. Prav zaradi tega smo se ob poti ustavili pri Surja lingi, za katerega pravijo, da ga je postavil sam bog Surja. (Tako Surja kot Čandra sta bila nekoč prekleta in sta izgubila sij, zato sta oba postavila lingama na Arunačalo, da bi se jima vrnil sij.) Med izvajanjem pradakšin smo se na kratko pomudili pri vsakem Dikpala lingamu, ob različnih dnevih pa smo se na določenih krajih zadržali tudi dlje. Včasih je bilo to namerno, spet drugič pa je sovpadalo z našo potrebo po počitku od hoje. Ob nedeljski pradakšini smo se ustavili pri Kuber lingi in ob njem nekaj časa sedeli, nato pa smo obiskali še tempelj Pančmukha (tako so ga poimenovali, ker je iz njegove lege mogoče videti pet obrazov/vrhov Arunačale).

Pravijo, da je obkrožiti Arunačalo enako, kot da bi opravili pradakšino celotnega vesolja. Na bolj mikrokozmičnem nivoju (vsaj iz perspektive vesolja) je pot povezana tudi z astrološkimi hišami, zato imajo različni deli poti edinstvene vidike in občutek. Če izpustimo prej omenjeno, lahko v samem poteku poti in v okolju pradakšino dojemamo kot življenjski cikel, ali kot elemente življenja, ki jih moramo prehoditi. Obstajajo tiha in mirna področja poti (kjer moramo ohranjati zbranost), kot tudi območja, kjer je pogled na Arunačalo popolnoma zakrit (kjer moramo vztrajati v védenju in v zaupanju, da je še vedno tam, čeprav se ga ne vidi), nato pa pridemo do delov poti, ki gredo skozi mesto, ki so popolni kaos in hrup, kar je še bolj očitno, ko pridemo iz bolj mirnih območij (tu se ne smemo pustiti zamotiti z živ žavom in igro, temveč moramo paziti, da ne zapademo v ločevanje svetega in posvetnega). Ne glede na to, kje na poti se nahajamo, nas na njej čaka edinstven daršan – pravi daršan ne pomeni le videti z očmi, temveč izkušanje iz globine srca. V tem smislu je daršan tudi neke vrste prenos, umetnost sozvočja pa je, da se naučimo sprejemati prenos.

Ponedeljek je za Šivo sveti dan, zato je bila ponedeljkova pradakšina posebna. Tantre pravijo, da moramo za čaščenje Šive postati Šiva, zato je hoja v sozvočju z Arunačalo najboljša oblika vdanosti. Prava bhakta se vsekakor vedno spoji in postane to, kar ljubi. Ko se enkrat resnično združi, se je sposobna neustrašno poigravati z dvojnostjo in ločenostjo … to je prava lila. Jama linga je bil zadnji dikpal linga, preden smo prišli do našega prenočišča. Tu smo pogosto nekaj časa sedeli, preden smo prehodili zadnji del poti. Na zadnjem delu pradakšine je začelo močno deževati in do kože smo bili premočeni v nekaj minutah. Hodili smo kot skupina, vendar so ljudje po začetku deževanja začeli hiteti in kmalu so bili vsi trideset metrov pred mano. Jaz pa sem nadaljeval z istim tempom. Pomembno je, še zlasti ko delamo veliko krijo, da zaključimo na pravilen način ter da se ne zadovoljimo zgolj s »ciljno črto« na vidiku. Čez nekaj časa sem se ustavil, dokler niso opazili, da manjkam. Dojeli so nauk. Mislim, da je bilo to nekakšno razodetje in poučen trenutek o življenju na splošno: ko se nad nas zgrnejo pregovorni temni oblaki (težave), ne bi smeli izpustiti izpred oči našega guruja, devate ali naše prave narave. Ko se pojavijo težave, se ljudje ponavadi zatopijo sami vase ter razmišljajo, kako bi ušli, a če smo v takih trenutkih neomajni, v nas začne rasti prava moč. Guru (in guru-tattva) bo čakal z neskončno potrpežljivostjo, vendar ne bo sledil. Menim, da je ta pripetljaj razkril še en nauk, in sicer: »Če si že moker, ne skrbi, da bi se zmočil!« Pogosto lahko vidimo ljudi v raznih okoliščinah, ki jih metaforično nenehno skrbi, da se ne bi zmočili, a so v resnici že premočeni do kože. (Na mnogih nivojih se metafora bolj nanaša na to, kar imenujemo »dobre« in »slabe« stvari.)

(Svetnik Aštavakra je imel mnogo učencev, ko pa je postal njegov učenec kralj Džanaka, je veliko drugih učencev postalo ljubosumnih zaradi kraljevega odnosa do guruja. Nekaj učencev je izrazilo mnenje, da je v njunem odnosu prisotna pristranskost, ker je Džanaka pač kralj in je bogat in vpliven. Da bi pokazal resnico, si je Aštavakra izmislil situacijo, ki bo pokazala pravi razlog, zakaj sta si z Džanako tako blizu. Kasneje, ko so učenci sedeli skupaj z gurujem, je nekdo pritekel in jih pozval naj gredo hitro z njim, ker opice trgajo oblačila, ki so jih dali sušiti. Vsi so zapustili guruja in odhiteli reševati svoja oblačila. Nekoliko kasneje se je Aštavakrovi skupini pridružil še Džanaka in zopet je nekdo pritekel in kričal, da je cela kraljeva palača v plamenih ter da Džanako nujno potrebujejo. Ta pa je glasnika okaral in mu zabrusil: »Ali ne vidiš, da sem pri mojem guruju? Izgini!« Preostali učenci so bili nato primorani priznati, da jih je iz tira vrglo nekaj oblačil, medtem ko Džanaka ne bi zapustil svojega guruja niti za ceno svoje palače in bogastva.)

V torek in sredo smo si vzeli čas za razne izlete, nato pa smo nadaljevali s pradakšino ter jo zaključili v četrtek, petek in soboto. Četrtek je gurujev dan, zato smo bili na ta dan pradakšine najbolj osredotočeni na to tattvo. Šiva je Adiguru, zato smo se počutili počaščene, da lahko izvajamo pradakšino na ta dan in na tem kraju. Arunačalo so obiskali številni guruji; po hribu so posejani razni templji in sveti kraji Gautam Rišija, Durvasa Rišija, kot tudi Agastja Rišija. Pravijo, da opravljanje pradakšine v petek nosi blagoslove Višnuja in Lakšmi in vsak naš dan je imel svojevrsten priokus, na kar so nakazovale tudi tako imenovane »koristi«. Sobota je bil naš zadnji dan pradakšine in bil je močan dan. Eno izmed imen Arunačale je Mahakaal in prav v soboto prevladuje ta energija. To stališče vključuje energijo vseh planetarnih teles, kot tudi ves čas. Zatem smo imeli na razpolaga le še en dan v tednu za pradakšino – torek, vendar so imele okoliščine in življenje drugačne načrte.